Knjiga Si upaš upati?

Knjigo je napisala moja hči

pri rosnih 18 letih. Ilustracije je narisala ravno tako mlada, nadarjena umetnica, Tinkara Piber. Knjiga je brutalno resnično doživljanje življenja znotraj družine v tem trenutku, tukaj in sedaj. Ni odraz naše družine, vsekakor pa strnjena misel mnogih otrok, ki se ozirajo k svojim družinam, da se zbudijo, da jih opazijo in da jim izkažejo dolžno spoštovanje. Knjiga ne pušča nikogar ravnodušnega in nas venomer spominja, da se celo življenje učimo, predvsem od otrok, da celo življenje rastemo in napredujemo, če to le želimo. Jaz pa vas vse vprašam:” Si upamo kaj spremeniti, kaj storiti? Ali bomo samo sedeli, odkimovali z glavami in čakali, da to naredi nekdo drug v našem življenju?”

Knjiga je lahko krasno darilo tako mladostnikom, kot vsakemu odraslemu človeku, ki ga zanima kaj nosijo naši otroci pod temi lepimi, brezskrbnimi obrazki. Veselim se vsakega od vas, ki bo spregledal in ponudil sebi in vsem nam sončni žarek upanja in pristne ljubezni.

Si upate prebrati ta dragulj?

Ali bi želel/a tudi ti prebrati ta dragulj?

Knjiga je bila dobra, tako kot vse ostale, ki sem jih prebral, čeprav jih ni bilo veliko. Napisana na profesionalen način, tekoče in jasno. Pretresla me je iskrenost in ja ne bi verjel, da si jo ti napisala, če tega ne bi vedel. Čestitke!
Matic
Prebrala sem tvojo knjigo, res je dobro in premišljeno napisana. Tako zelo dobro, da se vsak zamisli nad seboj in dejstvom kako težko je živeti v taki družini. Kako težko je biti Hope in, če mogoče tudi jaz kdaj izgubim stik s seboj samo zato, da osrečim druge. Res ne smem več odstopati od začrtane poti. Res, res noro premišljena knjiga! Kapo dol in hvala, ker sem jo lahko prebrala. Veliko me je naučila.
Nika
Tako drobna in na pogled nedolžna knjiga. Že po prvih straneh ti je jasno, da se napoveduje nekaj velikega. Hope in njeno globoko razmišljanje je nekaj kar me je pretreslo do vsakega centimetra. Kaj vse vidijo, čutijo in dojemajo otroci, kako globoki so in kako vse čutijo. Čutijo mnogo bolj kot si mi upamo priznati. Spoznanje kako lahko kot starši poškodujemo svoje otroke je grozljivo. Hvala, hvala in tisočkrat hvala, da si mi odprla oči, me zbudila iz neke sivine in me prepričala, da se moram kot mama zamisliti nad svojimi dejanji in predvsem kako moram, ker sem to dolžna sebi in mojim otrokom, pozdraviti svoje rane. Ganjena sem.
Veronika